Solkanski radič – od semena do znamenite goriške vrtnice
Ko sredi zime na krožnik položimo lepo oblikovano, rdeče-belo glavico solkanskega radiča, je težko verjeti, da je nekaj mesecev prej na njivi rasla precej neugledna rastlina z dolgimi zelenimi listi.
Prav v tem je čar solkanskega radiča, ki mu domačini pravijo sukenski regut, pogosto pa ga poznamo tudi kot goriško vrtnico. Njegova značilna glavica spominja na cvet vrtnice, notranji listi pa so obarvani v različne odtenke rdeče, rožnate in bele.
Solkanski radič ni navaden radič
Gre za sorto radiča, namenjeno predvsem siljenju, pri katerem iz močne korenine v temnem in primerno vlažnem prostoru požene nova, nežna glavica. Prav ta zimska preobrazba je razlog, da solkanski radič ni samo zelenjava, ampak skorajda vrtnarski projekt.
Sorta Solkanski regut je bila v slovensko sortno listo vpisana leta 2018 kot vrtičkarska sorta, medtem ko je sorta Solkanski vpisana ločeno med listnatimi oziroma glavatimi radiči. Zato imen ne gre samodejno enačiti.
Zakaj je solkanski radič tako poseben?
Njegova posebnost ni samo v barvi in obliki. Pri tradicionalni pridelavi se skozi leto odvije precej nenavaden proces. Najprej je treba vzgojiti rastlino z dobro razvito korenino. Jeseni se rastline izkopljejo, nato pa sledi obdobje, v katerem jih pridelovalec pripravi na siljenje.
Šele v temi, vlagi in primerni temperaturi se iz korenine razvije značilna rdeče-bela glavica.
Strokovni viri opisujejo solkanski radič kot eno od sort, ki so tradicionalno namenjene prav siljenju. Pri splošni tehnologiji siljenega radiča je pomembno, da rastline razvijejo močne korene, saj je končni pridelek neposredno povezan s kakovostjo koreninskega dela.
Zanimivo je tudi, da je pridelava povezana z območjem Goriškega polja. Lokalni pridelovalci poudarjajo pomen tal, podnebja in dolgoletnega odbiranja najboljših rastlin. Zato ni mogoče preprosto reči, da bo vsako seme na kateremkoli vrtu dalo povsem enak rezultat kot na tradicionalnem območju pridelave.
Od semena se začne večletna zgodba
Solkanski radič je dvoletna rastlina. Če želimo pridelati lastno seme, se zgodba ne konča s prvo zimo, ampak se nadaljuje še v naslednjo rastno sezono.
Pri pridelavi semena je treba izbrati najboljše rastline in korenine. Pri radiču je pomembno tudi, da upoštevamo njegovo opraševanje: gre za žužkocvetno, tujeprašno rastlino, ki se lahko križa z drugimi oblikami radiča, vključno z divjimi oblikami cikorije. Zato je pridelava lastnega semena zahtevnejša, kot bi pričakovali.
Za domačega vrtičkarja je zato najbolj smiselno začeti s preverjenim semenom sorte Solkanski regut, če je na voljo pri zanesljivem dobavitelju.
Kako vzgojiti solkanski radič?
1. Setev – začnimo z dovolj časa
Pri tradicionalni pridelavi se termin setve razlikuje glede na območje, način pridelave in namen. Za siljeni radič strokovni viri navajajo predvsem poletno setev, medtem ko lokalni pridelovalci solkanskega reguta opisujejo tudi setev konec aprila oziroma v začetku maja.
Za domači vrt je zato pomembneje od slepega sledenja enemu datumu razumeti cilj: rastlina mora do jeseni razviti dovolj močan koreninski sistem.
- Setev opravimo v dobro pripravljena tla, kjer voda ne zastaja. Radič potrebuje dovolj prostora, da razvije močan koren, pozneje pa moramo posevek tudi redčiti.
- Pri radiču za siljenje se kot splošno priporočilo uporabljajo vrste, oddaljene približno 50–70 cm, rastline pa po redčenju oziroma presajanju potrebujejo dovolj prostora za razvoj korenin.
Pomembneje od bujnih listov so dobre korenine
To je ena ključnih stvari, ki jo mora vedeti vsak, ki se loti solkanskega radiča. Ne vzgajamo ga samo zaradi listov. Pridelujemo predvsem močno korenino, ki bo pozimi nosila novo glavico.
2. Redčenje in košnja – nenavadna skrivnost uspeha
Mlade rastline je treba pravočasno razredčiti, da si med seboj ne konkurirajo za vodo, hranila in prostor. Pri tradicionalni tehnologiji siljenega radiča se uporablja tudi košnja oziroma prekositev listne mase. Strokovni vir za radič za siljenje navaja, da lahko rastline enkrat ali dvakrat pokosimo, s čimer spodbujamo razvoj močnejših korenin.
Tudi lokalni pridelovalci solkanskega reguta opisujejo večkratno košnjo v času rasti. To se začetniku morda zdi nenavadno. Zakaj bi vendarle kosili rastlino, ki jo želimo pridelati? Ker pri tej posebni vrtnini bujna listna masa ni končni cilj. Želimo rastlino, ki bo svojo energijo vložila tudi v koreninski del.
Poletje: čas potrpežljivosti
Solkanski radič poleti ni posebej spektakularen. To je morda celo najboljši opis njegovega značaja. Na njivi raste zelena listna masa, medtem ko se pod zemljo razvija korenina, ki bo odločala o zimskem pridelku.
Poskrbimo za: enakomerno oskrbo z vodo, odstranjevanje plevela, zmerno prehrano, dobro odcedna tla, dovolj prostora med rastlinami, preprečevanje zastajanja vode. Pretirano gnojenje z dušikom ni smiselno, saj pri tej vrtnini želimo kakovostno in dobro razvito korenino, ne samo ogromne količine listja.
Jesen: radič še ni pripravljen za na krožnik
Ko se jeseni temperature znižajo, se začne najzanimivejši del pridelave. Pri tradicionalni pridelavi se radič pusti na njivi do pozne jeseni. Lokalni pridelovalci posebej poudarjajo pomen mraza; po njihovih izkušnjah mora rastlina doživeti tudi več zmrzali, preden jo izkopljejo in pripravijo za nadaljnji postopek.
Splošna tehnologija pridelave siljenega radiča prav tako navaja, da mraz koreninam ne škoduje in da jih je mogoče pobirati tudi v hladnem obdobju.
Kdaj ga izkopljemo?
Ko je koren dovolj razvit, rastlino izkopljemo s korenino vred. To je zelo pomembno. Če korenino poškodujemo, zmanjšamo njeno sposobnost, da bo med siljenjem razvila lepo in kompaktno glavico.
Pri splošni tehnologiji radiča za siljenje se kot primerna velikost navajajo koreni s premerom približno 3–6 cm, vendar pri solkanskem regutu končni kriteriji niso zgolj številčni, saj je pomembna tudi selekcija kakovostnih rastlin.
Najpomembnejši del: siljenje v temi
Tu se začne tisto, zaradi česar je solkanski radič tako zanimiv. Korenine po izkopu pripravimo za siljenje. Odstranimo zunanje liste, koreninski del pa pripravimo tako, da lahko iz njega požene nova rast. Korenine nato zložimo v zaboje oziroma primeren prostor za siljenje.
Tema je ključna
Siljenje poteka v temnem, vlažnem in primerno toplem okolju. Pri splošni tehnologiji siljenega radiča je navedena temperatura približno 16–20 °C, ob rednem vlaženju. Pridelek se lahko razvije v približno enem do treh tednih, odvisno od sorte in pogojev.
Pri tradicionalnem solkanskem načinu je postopek bolj zapleten in lahko traja dlje. Lokalni pridelovalci opisujejo približno tri tedne za prvi del siljenja, nato pa se lahko naslednje serije razvijejo hitreje.
Zakaj je glavica rdeča in sredica bela?
To je ena najlepših značilnosti solkanskega radiča. V temi se listi ne razvijajo tako kot na svetlobi. Nastajajo nežni notranji listi, značilno obarvani v rdeče, rožnate in bele odtenke.
Zunanji deli, ki so med siljenjem propadli, se odstranijo. Ostane sredica – kompaktna, nežna in oblikovana kot majhna vrtnica. Prav zaradi tega postopka je solkanski radič nekaj povsem drugega kot običajna jesenska glavica radiča. Njegova prava vrednost nastane šele po tem, ko zapusti njivo.
Tradicionalno siljenje je skoraj ročno delo
Pri solkanskem regutu ni dovolj samo »vzgojiti radič«. Potrebno je veliko ročnega dela. Lokalni pridelovalci poudarjajo, da je treba pridelek večkrat prijeti v roke – od pridelave in odbiranja semena, setve in nege rastlin do izkopa, priprave korenin, siljenja in končnega čiščenja glavic.
Eden od opisov tradicionalne pridelave navaja, da lahko samo pobiranje in čiščenje kilograma reguta zahteva dve do štiri ure dela, brez prej opravljenih del v sezoni. Zato visoka cena ni posledica samo redkosti. V vsaki glavici je ogromno ročnega dela in več mesecev čakanja.
Kako doma pridelati solkanski radič?
Za vrtičkarja, ki se želi preizkusiti, bi postopek lahko poenostavili v naslednji načrt:
| Obdobje | Opravilo |
|---|---|
| pomlad oziroma začetek poletja | setev oziroma vzgoja posevka |
| po vzniku | redčenje in odstranjevanje plevela |
| poletje | redna oskrba z vodo in večkratna košnja po potrebi |
| pozna jesen | spremljanje razvoja korenin in vremenskih razmer |
| po zmrzali | izkop rastlin s koreninami |
| pozna jesen/zima | priprava korenin za siljenje |
| zima | siljenje v temi in vlagi |
| približno 2–3 tedne pozneje | čiščenje in pobiranje mladih glavic |
Pri domačem poskusu ni treba takoj posnemati vseh zahtev tradicionalne pridelave. Najbolje je začeti z manjšo količino rastlin, saj bomo tako hitro ugotovili, kako se sorta odziva na naše vrtne razmere.
Ali lahko solkanski radič naredi glavico kar na vrtu?
Da – in prav tukaj lahko nastane nekaj zmede. Ko na družbenih omrežjih vidimo fotografije solkanskega radiča z lepimi rdeče-belo obarvanimi rozetami, ki rastejo kar na gredi, to še ne pomeni, da je bila rastlina siljena v kleti ali drugem temnem prostoru.
Solkanski radič je namreč prezimna sorta. Po opisu sorte lahko prezimi na prostem, spomladi pa začne oblikovati značilno rozetasto glavo, podobno vrtnici. Hkrati je sorta primerna tudi za tradicionalno siljenje.
To pomeni, da lahko domači vrtičkar do podobnega videza pride na dva različna načina.
1. Glavica oziroma rozeta nastane na vrtu
Če rastline pustimo čez zimo na prostem, lahko solkanski radič prezimi in ob spomladanskem segrevanju začne oblikovati značilno rozetasto glavo. Pri tem je pomembno razumeti, da ne gre za popolnoma enak postopek kot pri tradicionalnem siljenju.
Rastlina še vedno raste na svetlobi in v tleh, zato se njeni listi razvijajo naravno. Rezultat je lahko zelo lepa rdečkasta oziroma rdeče-bela rozeta, še posebej pri rastlinah, ki jim ustrezajo vremenske in talne razmere.
2. Korenino izkopljemo in radič silimo
Pri tradicionalnem načinu pa je cilj nekoliko drugačen. Jeseni rastlino izkopljemo s čim bolje ohranjeno korenino, odstranimo oziroma skrajšamo listni del in korenine pripravimo za siljenje. Nato jih v primerno vlažnem okolju silimo v temi.
Prav odsotnost svetlobe povzroči, da nastanejo nežni, obeljeni listi oziroma glavice. Strokovni viri siljenje opisujejo kot drugo fazo pridelave: najprej moramo na njivi vzgojiti močan koren, nato pa iz njega v temi pridelamo mlade liste, rozete oziroma glavice.
Ker je solkanski radič prezimna sorta in lahko spomladi oblikuje rozetasto glavo tudi brez klasičnega siljenja.
To je pravzaprav dobra novica za domačega vrtičkarja. Če vam ni cilj pridelati popolnoma tradicionalnega siljenega solkanskega radiča, lahko del rastlin preprosto pustite na gredi in opazujete, kaj bodo naredile čez zimo in zgodaj spomladi.
Za zanimiv poskus lahko naredimo celo oboje: del rastlin pustimo na vrtu, del pa jeseni izkopljemo in poskusimo siliti. Tako lahko na lastnem vrtu primerjamo dva načina pridelave – naravno prezimovanje na prostem in siljenje korenin v temi.
Pomembna razlika: rozeta na vrtu ni nujno isto kot siljena »goriška vrtnica«
Čeprav sta si lahko na pogled zelo podobni, je med njima razlika v načinu nastanka. Pri rastlini, ki ostane na vrtu, na razvoj rozete vplivajo svetloba, temperatura, mraz, dolžina dneva in rastne razmere.
Pri siljenem radiču pa pridelovalec razvoj usmerja v posebej pripravljenem okolju. Tema, vlaga in temperatura vplivajo na hitrost rasti, nežnost listov ter njihovo obarvanost. Kmetijski zavod Nova Gorica pri siljenju radiča navaja temen prostor in nadzorovano temperaturo, pri čemer lahko pridelek dobimo približno v enem do treh tednih.
Solkanski radič lahko oblikuje značilno rozetasto glavo tudi na prostem, tradicionalno pa ga lahko pridelujemo tudi s siljenjem korenin.
Siljenje je tradicionalen način pridelave značilnega solkanskega radiča, vendar sorta lahko prezimi na prostem in spomladi oblikuje rozetasto glavo.
Ali lahko solkanski radič pridelamo tudi drugje po Sloveniji?
Da – rastlino lahko gojimo tudi zunaj Solkana. Toda tu je pomembna razlika med gojenjem sorte in doseganjem popolnoma enakega tradicionalnega izdelka.
Lokalni pridelovalci poudarjajo, da imajo Solkan in okolica posebne talne in podnebne razmere. Prav kombinacija mikroklime, tal, dolgoletne selekcije in tradicionalnega znanja je del zgodbe solkanskega reguta.
Zato lahko na domačem vrtu pridelamo radič iste sorte, vendar ni nujno, da bo imel povsem enako obliko, barvo, teksturo in okus kot radič, pridelan na tradicionalnem območju.
To pa nikakor ne pomeni, da poskus ni vreden. Ravno nasprotno. Solkanski radič je ena tistih vrtnin, pri katerih se lahko vrtičkar veliko nauči o povezavi med sorto, tlemi, vremenom in načinom pridelave.
Kako pridelati lastno seme?
Če želite pridelavo popeljati še korak dlje, lahko poskusite pridobiti tudi lastno seme. To pa zahteva precej več potrpežljivosti.
- Najprej izberemo najlepše, zdrave in sortno značilne rastline. Korenine izbranih rastlin shranimo oziroma prezimimo in jih naslednjo sezono ponovno posadimo za cvetenje in tvorbo semena. Pri tem je treba biti zelo pozoren na sortno čistost.
- Radič je namreč tujeprašna vrsta, oprašujejo ga žuželke, poleg tega pa se lahko križa z drugimi oblikami Cichorium intybus. Pri semenski pridelavi so zato potrebne precejšnje izolacijske razdalje. Strokovno gradivo za pridelavo semena radiča navaja približno 0,8–3 km, odvisno od vrste posevka in razmer na območju.
Za običajnega vrtičkarja je zato veliko lažje kupiti preverjeno seme. Če pa želite ohraniti lastno selekcijo, postane pridelava semena že pravi mali žlahtniteljski projekt.
Odličen ni samo v solati
Najbolj tradicionalna uporaba je seveda sveža solata. Toda tukaj se zgodba šele začne. Solkanski radič lahko uporabimo tudi: z oljčnim oljem in kisom, s kuhanim krompirjem, s fižolom, z jajcem, z ocvirki, z jabolkom ali hrenom, v rižoti, v juhi, s testeninami, kot prilogo, v sodobnih toplih jedeh.
Zanimivo je, da je uporabna tudi korenina. Korenine so nekoč uporabljali za različne namene, med drugim tudi kot osnovo za kavni nadomestek iz cikorije.
Zakaj ga pogosto zmanjka, še preden pride na trg?
To je morda najbolj nenavadna lastnost solkanskega radiča. Za številne vrtnine velja: pridelovalec išče kupca. Pri solkanskem radiču je pogosto obratno.
Ker je pridelava zahtevna in je število pridelovalcev majhno, je pridelek omejen. RTV Slovenija je že pred leti poročala, da pridelovalcem solkanskega radiča praviloma ni bilo treba posebej oglaševati, saj so pridelek brez težav prodali. Tudi novejši opisi pridelave navajajo, da se pomemben del pridelka proda že po prednaročilih.
To lepo pojasni, zakaj je solkanski radič pozimi mogoče iskati zaman. Ni ga malo zato, ker bi bil nepomemben – malo ga je zato, ker ga je težko pridelati.
Zanimivost: radič, ki je potoval do Dunaja
Goriški radič ima dolgo zgodovino. Že v 19. stoletju je bil cenjen na širšem območju, pridelovalci pa so ga prodajali tudi zunaj Goriške. Zgodovinski viri, ki jih povzema RTV Slovenija, omenjajo trgovanje vse do Ljubljane, Gradca in Dunaja. To pomeni, da današnja slava solkanskega radiča ni zgolj sodoben gastronomski trend. Njegov ugled ima več kot stoletje dolgo tradicijo.
Nasvet vrtnarja: Če boste solkanski radič letos prvič pridelovali, ne začnite z veliko gredo. Posadite manjši poskusni posevek in ga spremljajte skozi celo sezono.
Največ pozornosti namenite trem stvarem:
- Korenini – ne dopustite, da bi zaradi zbite zemlje ali zastajanja vode ostala šibka.
- Jesenskemu obdobju – ne hitite z izkopom. Mraz je del tradicionalnega postopka in pomembno vpliva na nadaljnjo pripravo rastline.
- Siljenju – tukaj se odloča o končnem rezultatu. Tema, vlaga, temperatura in higiena prostora morajo biti čim bolj stabilne.
In predvsem: ne bodite razočarani, če prvi poskus ne bo videti kot popolna goriška vrtnica. Pri solkanskem radiču se največ znanja pridobi prav z opazovanjem in ponavljanjem.
Pogosta vprašanja o solkanskem radiču
Ali je solkanski radič isto kot goriški radič? Ne povsem. Imena se v praksi pogosto prepletajo, saj imata solkanski in širši goriški tip radiča skupno območje izvora in podobno tradicijo. V slovenski sortni listi pa sta Solkanski regut in Goriški navedena kot ločeni sorti za siljenje.
Kdaj sejemo solkanski radič? Termin je odvisen od načina pridelave in območja. Pri siljenem radiču je značilna poletna setev, lokalni pridelovalci solkanskega reguta pa opisujejo tudi setev konec aprila oziroma v začetku maja. Ključno je, da ima rastlina do jeseni dovolj časa za razvoj močne korenine.
Ali solkanski radič potrebuje mraz? Pri tradicionalnem postopku je jesenski mraz pomemben del priprave rastline na nadaljnje siljenje. Lokalni pridelovalci posebej omenjajo več zmrzali pred izkopom.
Kako dolgo traja siljenje? Pri splošni tehnologiji siljenja približno 1–3 tedne, lokalni postopki za solkanski regut pa lahko trajajo okoli tri tedne za začetno serijo.
Ali lahko solkanski radič pridelamo na Štajerskem ali drugje v Sloveniji? Lahko ga poskusimo vzgojiti, vendar pogoji niso enaki kot na tradicionalnem območju Solkana. Na rezultat vplivajo tla, podnebje, način pridelave in sama selekcija.
Ali lahko pridelamo svoje seme? Da, vendar je to zahtevnejše. Radič je dvoletna, tujeprašna in žužkocvetna rastlina, zato je treba pri pridelavi semena upoštevati možnost križanja z drugimi radiči in divjimi oblikami.
Pripis k naslovni fotografiji: Solkanski radič oziroma sukenski regut – znamenita »goriška vrtnica«, ki svojo značilno rdeče-belo glavico razvije šele med zimskim siljenjem.
Preberite tudi:
Viri in literatura
- Kmetijsko-gozdarska zbornica Slovenije, Tehnologija pridelave radiča.
- Kmetijski zavod Nova Gorica, Vse o radiču – kmetijski nasveti.
- Kmetijski inštitut Slovenije, Opisi lokalnih sort – radič.
- Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano, Sortna lista Republike Slovenije.
- RTV Slovenija, Solkanski radič in Solkanski radič – od zemlje do krožnika.
- Portal Vipavska dolina, Goriški radič ali sukenski regut.
- Gradivo o pridelavi semena zelenjadnic, portal SKP.
