Cepljene in necepljene sadike paradižnika – kakšna je razlika in ali se cepljenje splača?
Cepljenje paradižnika je tehnika, s katero združimo dve rastlini v eno: zgornji del (želeno sorto paradižnika) in spodnji del (posebno odporno podlago). Namen cepljenja je izboljšati rast, povečati odpornost proti boleznim in zagotoviti stabilnejši pridelek, predvsem tam, kjer se paradižnik goji več let zapored na istem mestu ali v rastlinjakih.
Najpogostejši razlogi za cepljenje so zaščita pred talnimi boleznimi, kot so fuzarioza, verticilioza in plutasta gniloba korenin, boljša toleranca na temperaturna nihanja in sušo ter močnejši koreninski sistem, ki rastlini omogoča učinkovitejši sprejem vode in hranil.
Razlika med cepljenimi in necepljenimi sadikami
Necepljene sadike so vzgojene iz enega samega semena in predstavljajo klasičen način pridelave paradižnika. So cenejše, enostavnejše za vzgojo in povsem primerne za vrtove z zdravo zemljo, kjer paradižnik ne raste vsako leto na istem mestu.
Cepljene sadike pa imajo spodnji del iz posebej izbrane podlage, ki je odporna proti boleznim in zelo bujne rasti. Takšne rastline so praviloma močnejše, bolj vitalne, kasneje propadajo in pogosto rodijo dalj časa v sezoni. Slabost je nekoliko višja cena in nekoliko večja zahtevnost pri sajenju.
Kakšne podlage se uporabljajo za cepljenje paradižnika?
Podlage za cepljenje so običajno hibridi divjih vrst paradižnika ali križanci z zelo močnim koreninskim sistemom. Njihova naloga ni kakovost plodov, temveč odpornost in vitalnost rastline.
Najpogosteje uporabljene podlage so:
- Maxifort F1 – zelo bujna rast, odlična odpornost proti fuzariozi in verticiliozi.
- Beaufort F1 – nekoliko manj bujna, primerna za rastlinjake in intenzivno pridelavo.
- Arnold F1 – dobra odpornost in uravnotežena rast.
- Emperador F1 – zelo močan koreninski sistem, primeren tudi za stresne razmere.
Ali lahko paradižnik cepimo sami?
Da — cepljenje paradižnika je mogoče opraviti tudi doma, vendar zahteva nekaj natančnosti, čistoče in ustrezne opreme. Najpogosteje se uporablja metoda strižnega cepljenja (angleško “splice graft”).
- Postopek poteka tako, da se podlago in cepič odreže pod enakim kotom, se ju natančno prisloni skupaj in pritrdi s silikonsko sponko ali cevko.
- Nato sadike za nekaj dni postavimo v vlažno, senčno okolje brez neposrednega sonca, da se cepljeno mesto zaceli.
- Po približno tednu dni se rastlina začne normalno razvijati.
Za domače vrtnarje je cepljenje zanimiv eksperiment, vendar je pri manjšem številu rastlin pogosto bolj smiselno kupiti že cepljene sadike.
Kdaj se cepljenje posebej splača?
Cepljene sadike so še posebej priporočljive:
- če paradižnik gojimo več let zapored na istem mestu,
- v rastlinjakih in visokih gredah,
- na vrtovih, kjer so se že pojavile talne bolezni,
- kadar želimo dolgo in stabilno rodnost do jeseni.
Na novih vrtovih, ob dobrem kolobarju in zdravi zemlji pa bodo tudi necepljene sadike povsem zadovoljivo uspevale.
Nasvet vrtnarja: Pri sajenju cepljenih sadik pazite, da mesto cepljenja vedno ostane nad površino tal. Če bi bilo zakopano, bi lahko cepič pognal lastne korenine in s tem izničil prednosti odporne podlage.
Pripis k fotografiji: Cepljene sadike paradižnika – na steblu je jasno vidno mesto cepljenja, kjer se združita podlaga in sorta.
Viri:
- FAO – Vegetable grafting guidelines
- Cornell University – Grafting tomatoes for disease resistance
- RHS (Royal Horticultural Society) – Tomato growing and grafting
- Univerza v Ljubljani, Biotehniška fakulteta – gradiva o zelenjadarstvu
